V prispevku so predstavljene dvojinske končnice samostalnikov vseh treh spolov, izpričane v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja. Na podlagi obsežnega gradiva so predstavljena razmerja med njimi ter glasovni in nalikovni procesi, ki so vplivali na razvoj dvojnic pri posameznih končnicah. S primerjavo med različnimi izdajami besedil slovenskih protestantskih piscev je opozorjeno tudi na smer jezikovnih sprememb v dvojinskih samostalniških sklanjatvah.